Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir
Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec
(Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Camino na kolesu

Začelo se je že dolgo časa nazaj. Pravzaprav ne moremo povedati, kdaj. Ko je bilo vse le še misel. Ta misel pa se je nato udejanjala in razvijala in začeli smo slutiti, da nas vabi na Camino. Odzvale smo se na vabilo brez da bi se sploh zavedale, kaj vse to pomeni. Seveda gremo! In začelo se je resneje: načrtovanje poti, usklajevanje datumov, delitev vlog, servisiranje koles, izdelovanje voščilnic, zbiranje papirja in železa (hvala, dobri ljudje) (manjkajo treningi?) … In Camino se je kar dogajal, ne da bi se mi tega zavedali; matura, izpiti, odločanje, zaključevanje veroučnega leta, Rad živim, potovanje po Škotski, Taizé, oratorij in naenkrat smo, malo v veselju malo v strahu, odštevali dneve do začetka poti. Nato ure. Nato minute. In težko pričakovani trenutek, ko se je nabasani golf odpeljal izpred farovškega dvorišča, je končno prišel. Golf nas je pripeljal do Pamplone, kjer se je začelo naše kolesarjenje.

Kako pa smo Camino doživljali?

 

Jaz bi temu rekla kar tretji del mature. Prav gotovo je bil to velik izziv. Ampak! Dragi ljudje, zadeva je takšna; ponavadi veš, ko se spuščaš v izziv, jaz pa se tega nisem najbolj zavedala: »Ja, ja, to poletje gremo potovat po Škotski, malo v London, tudi v Francijo, malo bomo šotorile, bo že nekako, mogoče bomo kupile gorilnik, mogoče ne, aja, pa v Španijo gremo na Camino …« In kar naenkrat sem bila tam, v Španiji, na Caminu, pred ogromnim makadam hribom (res ogromnim, da ne bo pomote), na katerega bi naj prišla s kolesom?!

Na Poti smo se srečali še z marsikaterim hribom, enkrat tudi s spektakularnim poletom, vendar smo vsakega osvojili, kar me je vedno znova presenetilo.

Na kratko:

Vroče, boli!, ?!!!??!, vztrajnost, mi, preizkušnja?, zaupanje, ja, ne, ?, o.O, pa zakaj?, aha, ne, zakaj?, Zakaj? ZAKAJ?

Hvala.

Nina

 

Vstajanje ob najlepšem delu dneva z najboljšo budnico vseh časov, nato pa še po temi in v mrzlem na kolesa sledit rumenim puščicam … pa dalje do čudovitih sončnih vzhodov, kjer se je že videla čudovita pokrajina, španske vasice, neskončna žitna polja, ravnina, pa majhni grički, do malo večjih gričev … Ob tako lepi pokrajini, dobri družbi in ob raznoraznih srečanjih so bili kilometri hitro premagani, včasih pa je bilo potrebno tudi nekaj vztrajnosti, potrpežljivosti, bolečih mišic … Vmes pa opazovanje pešcev, ki vztrajno z bolj ali manj veselimi obrazi korakajo proti istemu cilju in večkrat zakličejo: Buen camino! Buen camino se sliši tudi od nekaterih voznikov, ki nas prehitevajo, pa od prijaznih ljudi, ki v barih delijo štampiljke za naše romarske knjižice. Nato se sledenje rumenim puščicam nadaljuje v albergu, ob kuhanju prevelike količine riža, pa prijaznih gostoljubnih domačinih, ob katerih se počutiš kot doma, pa srečanju s Slovencem, ob naših mašah, deljenju misli … Sledenje rumenim puščicam se nadaljuje, pa nikoli sami, ob vseh »naključjih« se zaveš, da je res za vse poskrbljeno!

Tinkara

 

Pišem v beležko, v katero sem nazadnje pisal nekaj dni pred letošnjim Caminom … kaj še moram postoriti, česa ne pozabiti, kaj druge opomniti, vzpodbuditi, predvideti … In danes sedim v kapeli, pred mano ista beležka, v meni pa toliko vsega. Dogovori glede mestnega praznovanja, načrtovanja za veroučne skupine, Kornevo in MŽPS, prilagajanje urnika in iskanje timov, sestanki in dogovori … ja, tudi tišina in molitev in samo Tišina.

Podlaga, temelj pa je pot. Vedno bolj povezujem Camino z ostalo potjo in vedno bolj prepoznavam POT. Kakor so nas na Caminu usmerjale drobne rumene puščice, tako tudi tukaj iščem drobna znamenja, »markacije«, ki jih riše On, ki je Pot.

Če pa se osredotočim na sam letošnji Camino … Na vprašanje »Kako je bilo?« najlažje in najbolj iskreno odgovarjam: »Drugače.« Tako sem se pridružil vsemogočni paleti klasičnih odgovorov ostalih caminovk (strašno, smešno, fajn).

Vreme je bilo drugačno, kot sem ga doživljal na prejšnjih Caminih. Družba, pot, maše … Ja, naše maše … »Gospod z vami«, »mnjamnjv« … Tej drugačnosti se pridružuje še hrana J drugačna J Pogovori …

V srcu čutim hvaležnost, za vse trenutke, ki mi ostajajo, in premnoge, ki so šli v pozabo. Toliko naključnih Božjih milosti in posegov (Bog nas je včasih že prav dobrohotno razvajal … tako s padci in pomočjo), toliko dobre volje in smeha … ja, tudi solz in jamranja … Ta eksotični Camino se niti ne razlikuje toliko do naših vsakodnevnih poti!

Camino, Lurd, Janez … lepa trilogija poti nazaj v domovino …

župnik Simon

 

Pred začetkom naše poti sem zelo rada spraševala stare mačke Camina o njihovih izkušnjah. Njihovi odgovori (čeprav drugačni) so vedno imeli podobno bistvo: bilo je zelo naporno in težko, a vredno vsakega truda. Takrat te misli nisem razumela, saj se mi je zdela preveč klišejska. Sedaj po prihodu domov z našega romanja pa tudi sama sebe zalotim, kako uporabljam iste besede za opis naše poti. S Camina mi ostajajo strmi vzponi, boleče noge, kolesarjenje v mrzlih temnih jutrih, pomanjkanje kofeina, gumidifekti, mačke v albergu, maše in deljenje misli, »naključja«, spletena prijateljstva, sladoled z Milko in zasluženi spusti. Vsi ti spomini in še več so se zlili v res neprecenljivo izkušnjo. Camino pa se seveda ni končal v Španiji, ampak se nadaljuje skozi vse življenje.

Žana

 

Počasi minevata dva meseca, odkar smo končali s kolesarjenjem. Prekolesarili smo vse načrtovane kilometre v dnevu manj, kot je bilo predvideno. Meni pa kljub temu še vedno ostaja vprašanje, zakaj sem sploh šla na Camino. Preden smo se dejansko znašli tam, se je odgovor glasil nekako tako preprosto, da sem se pač odzvala na župnikovo vabilo. A ko je šlo zares, ko so me bolele noge, ko nikjer še 15 km ni bilo kakega alberga, ko sem mislila, da zdaj pa reeees ne zmorem več in bi najraje vrgla picikl na tla in se usedla za grm, tak odgovor ni zadostoval. V čem je fora, zakaj sem šla na Camino?

Na to vprašanje zdaj ne odgovarjam več. Odgovarja Camino sam, ko me ne pusti in me lovi z novimi nemogočimi. Še dobro, da so nekje rumene puščice!

Lea

 

Po prekolesarjenih 540 kilometrih smo se z avtom zapeljali k svetemu Jakobu v Santiago, od tam še naprej do konca zemlje (Fisterre) in nato proti domu. Spotoma smo pozdravili Marijo v Lurdu, nato pa opravili dva obiska; v Baslu in v Ustru. Natiščani v majhnem avtu smo si doooolgo vožnjo popestrili s pogovori vseh vrst :)

Za domače težko pričakovana vrnitev domov je bila polna presenečenj in osrečujoča. Camino pa se ni končal, ob učenju za izpit oz. za kolokvij, ob uvajanju v novo okolje, spoznavanju novih ljudi, ob dogajanju v Pastoralni zvezi, duhovnih vajah … se iskanje rumenih puščic nadaljuje.

Veliko uspeha in vztrajnosti ob iskanju prave poti želimo tudi vam.

Buen Camino!

Dober glas seže v deveto vas - povej naprej!