Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir
Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec
(Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza Slovenj Gradec je romala v Italijo

Pastoralna zveza Slovenj Gradec je romala v Italijo

Dober glas seže v deveto vas - povej naprej!

Pastoralna zveza Slovenj Gradec je romala v Italijo

Prvi dan

V četrtek 18. maja 2017 se je Pastoralna zveza Slovenj Gradec v zgodnjih jutranjih urah podala na štiridnevno romarsko pot po južni Italiji z turistično agencijo Aritours in duhovnim vodstvom našega duhovnika Simona Potnika.

Prvi dan romanja je bil namenjen vožnji v Italijo. Med vožnjo smo lahko občudovali lepoto stvarstva. Prvi večji postanek je bil v mestu Loreto. Je zelo priljubljeno Marijino romarsko središče v Italiji. V veliki cerkvi je po izročilu tam ohranjena hišica svete Družine iz Nazareta. V tej hišici res začutiš Božji objem ob misli na tri ljudi, ki so nekoč prebivali v njej. Obdala nas je preprostost in toplina doma, v kateri so z veliko mere medsebojne ljubezni domovali Marija, Jožef in Jezus. Se mi je kar zazdelo, da slišim Marijin glas, Jožefove strumne korake po hiši in otroški smeh – Jezusov veseli glas, ki se je odbijal od zidov hiške. Vse tako preprosto, pa vendar tako posebno in veličastno. In zidovi Nazareške hišice nemo nagovarjajo romarje. In če jim prisluhneš….

Z vožnjo prvega dne romanja smo nadaljevali ob obali Jadranskega morja v San Giovani Rotondo, kjer smo se okrepčali in prenočili v enem izmed tamkajšnjih hotelov.

Alenka Mitnjek

 

Drugi dan

PATER PIJ – NEZNANEC

Drugi dan našega romanja smo obiskali San Giovanni Rotondo. Majhno mestece v Apuliji leži ob vznožju hriba in že od daleč so vidni mogočni objekti bolnišnice, kapucinskega samostana, stara in nova cerkev ter velik križ. To mestece je cilj mnogih romarjev, saj je v njem 50 let živel in deloval pater Pij.

Srkala sem pripovedovanje naše vodičke, o življenju patra Pija. Vsako novo dejstvo me je pretreslo in osupnilo: boleče stigme, nočni boji s hudim duhom, neskončno spovedovanje, pri čemer je ljudem videl v dušo, številne ozdravitve. Trpel in deloval je kot Jezus na zemlji, jaz pa sem za patra Pija slišala prvič v življenju.

V živahni kapeli stare cerkve, v kateri je maševal pater Pij, smo imeli sveto mašo.

V San Giovanni Rotondo je tudi nova cerkev. Prelepa moderna arhitektura z mozaiki našega patra Rupnika in kripto. Dvorana z grobom patra Pija vsa sije v zlatu, pa ni kičasta. Mogočna in veličastna je, kot je bilo trpeče življenje patra Pija.

Sledil je križev pot, nato pa pivo v bližnjem lokalu. (hm, lepa kombinacija)

Za zaključek dneva pa še Monte Sant Angelo, starodavno mestece prislonjeno pod vrh gore, s pogledom na morje v daljavi. Še kratka molitev v jami, kjer se je prikazal nadangel Mihael.

Za en dan dovolj.

Regina Popovič

 

Tretji dan

V soboto, tretji dan našega romanja po romarskih krajih južne Italije, smo se po zajtrku odpravili v »dolino«, saj smo ves petkov dan prebili na Garganskem polotoku, na obširni planoti v mestu San Giovanni Rotondo, tam smo obiskali kapucinski samostan, kjer je bival, deloval in je pokopan sveti pater Pij, popoldan pa bližnji Monte San Angelo in zelo staro svetišče iz 5. stol., posvečeno nadangelu Mihaelu.

Med jutranjo molitvijo smo se spuščali med »morje« njiv, oljčnikov in vinogradov pa tudi vetrnic, proti jugu do mesta Bari. Prispeli smo v dopoldanskem času in mimo vrveža zaradi številnih porok vstopili v svetišče, kjer smo v kripti darovali sveto mašo. Že med potjo smo bili seznanjeni o zgodovinskih dogodkih, prenosu sv. Nikolaja v Bari, izgradnji bazilike in pokopu svetnika 9.maja 1087 leta.

Posebej je vredno opisati dogodek ob vstopu naše skupine v sveti prostor, kjer je nad grobom sv Miklavža oltar, na levi strani oltar z ikonami, kjer opravljajo obrede tudi naši pravoslavni bratje.

Prav takrat je potekal obred ene take skupine in že pri vstopanju smo od daleč slišali petje iz globine grla in molitve značilne za to vrsto bogoslužja. Najbolj pa me je nagovorila drža skupine pri bogoslužju. Vse žene so imele glavo spoštljivo ovito v šalu podobno dolgo ruto, večina je glasno sodelovala in pela, ob vsaki omembi svetih besed in imen so se globoko priklonili in se prekrižali enkrat ali trikrat, ob sklepu so se s čelom ali ustnicami dotaknili križa in duhovnikove roke in s posebnim navdušenjem večkrat glasno ponovili: Kristus je vstal, zares je vstal!

Opisan prizor in kasneje sveta maša ki smo jo darovali v tem prostoru ter nagovor g. Simona o dobroti z veliko in malo začetnico, se me je zelo globoko dotaknil in spoznal sem, kako okoren in sramežljiv sem pri izkazovanju svoje večkrat šibke vere in slave Bogu, tako v javnosti, kakor zasebno.

Dan smo zaključili z obiskom slikovite pokrajine Trulli, ki slovi po istoimenskih nenavadnih stožčastih bivališčih, grajenih iz kamna brez malte, se sprehodili po ulicah tega nenavadnega mesta in izrabili čas za nakup spominkov.

Gregor Kragelnik

 

Četrti dan

Pri zajtrku so se slišale prve besede o poti domov. Kljub globokim doživetjem med romanjem vemo, da smo doma pustili nekaj dragega nam ljubega, kar nas kliče nazaj.

Še zadnji pogled na prtljago, po sosedih in smo se podali na pot proti Lancianu, zadnjemu svetišču, ki ga smo ga obiskali na naši romarski poti.

Na tem kraju se je v 8. stoletju zgodil eden izmed evharističnih čudežev. Med Sveto daritvijo, se je menihu, ki jo je opravljal, porodil dvom o resnični Jezusovi navzočnosti v Svetem obhajilu. Pred njegovimi očmi se je po posvetitvi hostija spremenila v kos mesa, vino pa v kri, ki se je zatem strdila v pet koscev različnih velikosti in oblik. Te relikvije so se ohranile do današnji dni in so izpostavljene v cerkvi Svetega Legonciana. V kapeli neposredno ob relikvijah smo darovali zadnjo romarsko Sveto mašo. Med daritvijo nas je g. Simon opomnil, da se takšni čudeži dogajajo ob vsaki Sveti maši, le da jih mi z našimi čutili ne zaznamo, jih pa vseeno ponesemo v vsakodnevno življenje, nam dajejo moč in nas usmerjajo na naši življenjski poti. Romarji smo iskreno izpovedali svoje prošnje, upe in zahvale za doživeto na naši romarski in življenjski poti. Del časa smo namenili še osebni molitvi ob relikvijah in ogledu znamenitosti povezanih s tem svetiščem.

Sledila je le še pot domov. Slabih 900 kilometrov ali skoraj 12 ur vožnje sploh ni bilo naporno, saj nas je med potjo spremljala pesem, molitev, predvsem pa izmenjava vtisov in doživetij z bogate poti. S prijatelji smo delili vse doživeto in kar naenkrat smo bili v Novi Gorici, kjer so se poslovili prvi romarji.

Od prijateljev, soromarjev smo se poslavljali z vtisi bogatih in lepih duhovnih in materialnih doživetij, ter si zaželeli srečanja na podobni poti.

Cvetka Jamnik

 


Lanciano - najboljša maša z veliko prošnjami in zahvalami in močan občutek povezanosti med nami vsemi.

Zelo duhovno pretresljiv občutek, ko vidiš Telo in Kri Kristusa.

Na poti nazaj pa nam je igra "skriti prijatelj" vsem prinesla smeh na obraz.

Rebeka Gril


Zadnji dan mojega duhovno najbolj bogatega romanja - Lanciano, kraj evharističnega čudeža.

Ki se je zgodil v 8.stoletju menihu, ki je podvomil v Jezusovo resnično navzočnost v sveti evharistiji.

In sedaj po vseh teh stoletjih, preizkusi ki so dokazali, da je Telo pravo Telo - košček srčne mišice.

In Kri je prava Kri, z vsemi mikroelementi-krvna skupina AB. Po vseh teh stoletjih je ta čudež še vedno tu - za vse nas dvomljivce. Kristus nam kaže - TU SEM - nam nejevernim Tomažem.TU SEM pri vsaki sveti maši, ko duhovnik povzdigne TELO in KRI in bi morali pasti na kolena, ker se vsak dan znova in znova daruje za nas in naše grehe....

"Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29)

 

Maša je bila ta dan kar prekratka...potem pa pot nazaj, ki nam jo je igra skriti prijatelj zelo polepšala in nas nasmejala. Ja - tudi odrasli se znamo igrati :). Resnično dve najbolj kratkočasni uri na avtobusu. Čeprav z več koncev Slovenije - pa tudi mi, ki smo bili iz Slovenj Gradca in okolice se nismo pred romanjem vsi poznali - smo na tem romanju postali pravo občestvo. Takšno občestvo, ki ga bi morali živeti vsak dan - molitev in pozornost do sočloveka - do brata in sestre v Jezusu.

Pa seveda komaj čakava naslednje leto...

Irena Gril

Vtisi, ki so prispeli po objavi prispevka - dodali smo jih naknadno

3 dan romanja San Giovanni Rotondo – Bari – Arberobello

Prebudili smo se v lepo sončno jutro. Za nami sta dva čudovita dneva. Sledilo je pakiranje kovčkov, zajtrk in odhod iz milostnega kraja patra Pija - San Giovanni Rotonda, kjer je sv. pater Pij deloval in nenazadnje tudi počiva.

Vodnica Melita nam je med vožnjo povedala še nekaj primerov o čudežih ozdravitvah patra Pija, mi pa smo vsak na svoj način podoživljali dan, ki je bil za nami.

Čudovita pokrajina, po kateri smo se vozili in vir informacij vodnice sta krajšala čas vožnje proti prestolnici Apulije – Bariju.

Bari – prestolnica Apulije, ki je bila v preteklosti središče bizantinske oblasti v Italiji. Je mesto in pristanišče, ki je upravno središče pokrajine. Ima nekaj čez 320.000 prebivalcev. Je zelo razvito industrijsko središče.

Obala Barija je ravna. Utemeljili so ga že Iliri okoli 1500 pred Kristusom. V času Grkov pa je dobil še večji pomen. Kot pristanišče je bila glavna vez med Rimom in Grčijo. Mnoga ljudstva so skozi zgodovino zavzemala Bari. V 9.stol. so to bili Arabci za njim Francozi, Langobardi, Normani…. Od 16. stoletja spada pod Napolijsko kraljestvo potem pa se pridruži zedinjeni Italiji in v 19. stoletju. 1087 leta sprejme relikvije sv. Nikolaja, ki postane zavetnik mesta.
Na obali Barija pri starem mestnem jedru nas je sprejelo sonce in rahel vetrič je naznanjal, da bo dan vroč. Ogledali naj bi si baziliko sv. Nikolaja in katedralo San Sabino.

Sveti Nikolaj je eden najbolj priljubljenih svetnikov, zlasti med zimskimi svetniki. Pri nas se je uveljavilo tudi ime Miklavž. Ljudje so do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika ohranili posebno ljubezen in prav okoli njega se je spletlo mnogo različnih legend.
Nikolaja imamo za škofa, čeprav zanesljivih poročil ni. Podil se je v Patari v Likiji. Njegovo ime izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Nikolaos, kar pomeni zmaga ljudstvu. V duhovnika ga je posvetil njegov stric. Premoženje svojih staršev pa je razdelil med reveže. Za mirskega metropolita je bil Nikolaj posvečen okrog leta 300. Zaradi preganjanja kristjanov je bil okoli leta 310 zaprt in mučen, kar se je goreče boril za krščanstvo.
O njegovi smrti ni zanesljivih podatkov. Verjetno je umrl 6. decembra, ker je to tudi njegov godovni dan, letnica pa je sporna (najpogosteje se omenjajo letnice 326, 345 in 351).

O Nikolaju obstaja več legend:

Neki družini naj bi pomagal, tako, da je na skrivaj skozi okno in dimnik metal denar. Tako je preprečil, da bi oče obubožane družine svoje tri hčere moral pripraviti do sramotilnega dela.
Neka legenda pravi, da je rešil ladjo, ki se je znašla v težavah na morju. Na njej so bili trije romarji iz Efeza, ki so v Dianin tempelj prevažali sveto olje namenjeno za neko krščansko kapelo. Nikolaj se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče.
Spet druga legenda pravi, da so štirje študentje padli v roke nekemu mesarju, ki jih je zaprl v sod in jih želel predelati v klobase. Bili so že razkosani, ko je za to izvedel škof in jih spet obudil k življenju.
Postal je eden najbolj priljubljenih ljudskih svetnikov, ki so pričale o njegovi prijaznosti do sočloveka in pripravljenosti pomagati. Postal je najbolj čaščen svetnik Rusije in tudi narodni zaščitnik, patron.

Leta 1087 naj bi svetnikove kosti ukradli iz sarkofaga v cerkvi svetega Nikolaja v Miri. Pod pretvezo, da so ugrabitelji želeli rešiti svetnikove relikvije pred neverniki, so jih odpeljali v Bari. Po nekaterih poročilih naj bi svetnikove kosti odnesli trgovci oz. križarji. Na ruševinah bizantinske guvernerjeve palače v Bariju so zgradili monumentalno baziliko svetega Nikolaja. Kot dan prenosa velja 9. maj, ki ga v Bariju proslavijo z velikim sprevodom.
Njegov kip vozijo po morju, verniki in romarji najamejo majhne čolne in ga v procesiji spremljajo. Po vsem mestu je zelo svečano. Verniki še danes verujejo v zdravilne učinke sarkofaga.

Ker naj bi sveti Nikolaj pomiril vihar na morju, je hitro postal zavetnih ladijcev, mornarjev. Zavetnik je šolarjev, otrok, deklet, devic in starih ljudi, gasilcev, romarjev, ciganov, lekarnarjev, sodnikov, kmetov itd….
V Bariju je so poleg cerkva in enega trga po njem poimenovali tudi moderni nogometni stadion.
Sv. Nikolaj velja kot pomočnik v skoraj vseh stiskah. Leta 1555 je Nikolaj izpričan kot obdarovalec otrok. Na predvečer praznika svetega Nikolaja – Miklavža obdaruje otroke.
Njegova kripta je v spodnjem delu te velike bazilike, ki so jo zgradili v 11. stol, da bi vanjo pokopali truplo sv. Nikolaja.
Bazilika je bogato opremljena z veliko dragocenostmi: ciborij iz 12. stol, škofovski prestol in lepe freske.
Največ obiskovalcev je seveda pravoslavnih vernikov.

Na obali Barija pri starem mestnem jedru nas je sprejelo sonce in rahel vetrič je naznanjal, da bo dan vroč. Ogledali naj bi si baziliko sv. Nikolaja in katedralo San Sabino.

V cerkvi so ta dan potekale poroke, mi pa smo se najprej podali v kripto k posmrtnim ostankom sv. Nikolaja. Imeli smo neverjetno srečo, saj smo lahko bili priča pravoslavnemu obredu in čudovitemu petju naših bratov po veri.

Po končani maši pravoslavnih vernikov, smo tudi mi Slovenski romarji imeli sv. mašo. Kot pri vsaki naši sv. maši je bilo tudi tukaj čudovito petje ob spremljavi kitare in besed gospoda Simona, ob katerih ne moreš ostati ravnodušen. In ti odzvanjajo še dolgo, dolgo časa…… Imeli pa smo posebno srečo, zahvaljujoč ravno pravoslavnim vernikom, da smo se lahko dotaknil groba sv. Nikolaja, ki je vdelan v samo oltarno mizo.

Čas namenjen osebni molitvi, premišljevanju je kar prehitro mini, ko smo se podali na ogled cerkve, ki je mogočna in lepa.

Potem smo se med vrvežem po ozkih uličicah starega mestnega jedra prebili, do stolnice San Sabino, ki smo si jo ogledali in v njeni tišini posedeli. Tudi tukaj je bilo slišati ubrano slovensko pesem.

Po krajšem prostem času, ki smo si ga zapolnili vsak po svoje, saj je prazna cerkev vabila v svoje naročje. Ravno tako so tudi majhne trgovinice z vso svojo pisano kramo vabile v svojo notranjost in mamile.
In iz Barija nas je pot vodila dalje………. V pravljično mestece…. Ki slovi po nenavadnih stožčastih bivališčih.
Prve tullie je bilo opaziti med oljkami, a šele pravi pogled se ti odstre, ko prideš v samo mestece Alberobello.
Alberobello je majhno mesto in občina v provinci Bari v Puglia , Italija. Ima okoli 11.000 prebivalcev in je znan po svojih edinstvenih Trulli konstrukcijah.

Trulli iz Alberobello so del Unescove svetovne dediščine od leta 1996.
Trullo (Trulli) je tradicionalna Apulijska okrogla pritlična bela stavba narejena iz kamnov, za katere so značilni okrogli tlorisi in stožčaste strehe s sivimi kupolami. Njihov stil gradnje je specifičen na območju italijanske dežele Apulija . Trulli so večinoma zgrajeni kot začasna zavetišča na terenu in skladišča ali stalna bivališč za ljudi in živali. Hiše so zgrajene iz kamenja brez cementa in po zunanji strani pobeljene z apnom.
Poleg tega lahko stožec brez simbola ali ima znak. Taki znaki lahko vključujejo krščanske simbole, kot je preprost križ , križ na srce, prebodeno s puščico, krog, razdeljen na štiri četrtletja s črke S, C, E, D in kar nekaj drugih.

Obstaja veliko teorij v ozadju izvora zasnove. Ena od bolj priljubljenih teorij je, da je zaradi visokih davkov na premoženje so ljudje v Apuliji ustvaril suhih stenskih konstrukcij, tako da jih je mogoče sneti, kadar so inšpektorji na tem območju. Najstarejši trulli naj bi izvirali iz 13. stoletja.
Že sam sprehod med temi hiškami - raznimi trgovinicami in bari daje pravljičen občutek.

Ozka kamnita potka rahlo navzgor vabi in ponuja željnim očem turistov raznolike spominke, likerje, različne okusne omake. Rože vseh barv krasijo hiške.
Dež, ki je padal je prestrašil turiste in domačine. Mi pa smo se sprehodili do cerkvice sv. Antona Padovanskega in tudi tu je zadonela slovenska pesem. Kupola cerkve je v obliki trulla in je visoka 21 m.

Sprehod med truliji in degustacija na strehi ene izmed trgovinic, ter prijetna gostiteljica in gostitelj, sta poskrbela za smeh, in za razvajanje naših brbončic. Peperoncino – lokalna pijača je značilnost teh krajev. Malce pekoča, z različnimi dodatki, a svojevrstna.

Ura vedno hitro tiktaka še posebno takrat, ko ni potrebe in počasi smo se morali posloviti. Za seboj smo pustili še zadnje trullije med nasadi oljk in češenj. Pot nas je vodila naprej v obmorsko mestece San Salvo. Ob večerji in druženju se je iztekel še en dan našega skupnega romanja.

Polni lepih vtisov smo se potopili v sen.

Damijan Šuligoj