Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir
Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec
(Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Romanje v Međugorje


 

DUHOVNE VAJE V MEDJUGORJU

 

*

Naše romanje v Međugorje se je pričelo ob 3h zjutraj, kar je zame prava pokora, za koga drugega pa pravo veselje :) . Zbrali smo se stari znanci in tudi kar precej novih mladih, veselih obrazov. Kot se je na poti segrevalo ozračje se je večalo naše veselje in pričakovanje. Po nastanitvi v že znanem hotelu smo nekaj prostega časa izkoristile za doolg sprehod. V Međugorju je nekaj novih hotelov, drugače pa vse po starem.

Vsi skupaj smo se zbrali zopet na trgu za cerkvijo, pri molitvi, kjer sem začutila povezanost z Marijo in novo spoznanje o pomenu odprtosti srca, ki razveseljuje. Pridiga pri sv. maši, ki je sledila pa je bila opomin, da je hudi duh med ljudmi zelo prisoten. V objemu glasbe in petja smo se odpravili proti hotelu, kjer nas je čakala večerja. V meni je odmevalo : Veseli se Marija, ko sva s »cimro« hvaležno legli k počitku.

Regina

*

»Križev pot ni molitev – je trpljenje, ki ga živim.« Na Križevac stopam kot v duhovno čistilnico, s prošnjo, naj me ta pobožnost očiščuje mene same, mojega greha. Hudi duh me s trpljenjem želi zdrobiti – jaz pa lahko vse izročam Bogu. Tako obrnjeno trpljenje postane milost!

Ob sestopu s hriba tudi tokrat drobna starka podarja mimoidočim rožne vence in svoje blagoslavljajoče objeme. »Uzmi krunicu …« Ta preprosta žena je postala živa molitev. Koliko milosti mi je že izmolila njena priprošnja? O ljubo Medžugorje, kako Lepo si v svojih domačinih!

Matjažev objem me je našel nepripravljeno. Več let sva se pogovarjala, da se morava kmalu spet srečati. Zjutraj sem na Križevcu mislila nanj, na trenutke, ko sva skupaj stopala po tej poti. Kako bi lahko slutila, da je tu – in da bom v desettisočglavi množici, ki se je zvečer zbrala pri maši narodov, svoj korak usmerila prav k isti klopci kot on? »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad« (Sir 6,14).

 

Alenka

 

 

*

 

Jutro na duhovnih vajah se je začelo s hvalnicami, tako smo bili vsi povezani in pripravljeni na našo "punkto", ki je sledila po zajtrku.

Tokrat je bilo govora o molitvi ZDRAVA MARIJA. Zastal mi je dih, ker o tej molitvi nikoli nisem razmišljala, je bila pač molitev po očenašu. Vedno sem se obračala in molila h Gospodu. Zdaj vidim, da molitev Zdrava Marija ni samo nadaljna molitev po Očenašu, ampak je globoka molitev.To je molitev,  ki se nikoli ne neha. Ta molitev ti omehča dušo. V meni so se zbujali občutki, ki jih ne znam razložiti. Veselje, bolečina in vprašanje :"Sem sploh dober kristjan??" Molim in ob tem ne razmišljam!!!!

Popoldan smo se odpravili na Crnico. Na hrib, kjer se je prikazala Marija. Na hrib se nisem podala zaradi bolečin. Ampak mi je žal, da nisem šla, ker sem v duši čutila še večjo zmedo. Sem ostala pri Mariji ob modrem križu.  Molitev je bila drugačna kot do zdaj.

Po Crnici je sledila maša. Po njej molitev za zdravje. Ob tej molitvi sem čutila, da je Marija z menoj. Moj namen romanja je bila molitev za moje zdravje. Občutki so neopisni.

Mogoče moja prošnja ne bo uresničena, ampak zdaj vem, da je Marija ob meni in bo naredila kot je prav. Bilo je čudovito romanje.

Natalija

 

*

Medžugorje, jutro četrtega dne. Skoraj neverjetno, da je res že ponedeljek, saj smo šele prišli.

V bistvu smo šele šli na Križevec, Crnico, pa je že zadnji dan. Saj je šele bil prvi duhovni

nagovor, v bistvu sta bila še drugi in tretji in še četrti, ampak kdaj je vse to minilo… Dvomi

niso bili na mestu, res je bil ponedeljek. Dan smo začeli s sveto mašo v kapeli češčenja, kjer

se preko celega tedna molivci zbirajo ob Najsvetejšem zakramentu – Jezusu pod podobo

kruha. Zadnji dan dni duhovnosti smo tako začeli s sveto mašo, pravzaprav je bila to malo

drugačna maša kot smo je bili navajeni iz preteklih dni. V petek, soboto in nedeljo smo bili

ob oltarju zbrani z veliko množico okrog 5000 ljudi (verjetno še celo več), v ponedeljkovem

jutru pa nas je bilo 'le 51', ki pa smo molili za vso tisto množico s katero smo se srečevali v

preteklih dneh in za vse ljudi, ki jih nosimo v srcih. Bog ve, koliko namenov je bilo izrečeno v

molitev, pri maši, rožnemu vencu ali križevem potu. Ponedeljek pa je bil še malo bolj

poseben, ne zgolj zaradi same vrnitve domov, še bolj ga je zaznamovala molitev s

polaganjem rok. Bilo je tako…milostno, v bistvu se tega ne da opisati drugače kot dotik

Božje ljubezni. Občutek pomirjenosti, polnosti življenja, polnost vere, polnost upanja… je

tako osvobajajoč in veselja poln. Milost, ki smo jo doživeli pa moramo sedaj živeti tukaj in

zdaj, z zaupanjem, da Gospod pokaže pot tam kjer je človeško gledano ni in daje novo upanje

tam kjer ga sami ne vidimo več. Osebno lahko rečem, da so me duhovni nagovori in molitev

navdali z upanjem in zaupanjem, da Bog odrešuje vsake stiske in nemoči, le odpreti moramo

srce.

Kaj pa, če je vse res? Ja, je vse res!

 

Martin

 

*

Moja želja po Međugorju je trenutno "potešena". Čutim, da sem Marijo "prinesla domov". Tu je moje mesto, tukaj se mora "poznati", da je v meni, v vsakdanu, v življenju, v odnosih z ljudmi...

Sestavljam mozaik dotikov, dogodkov, blagoslovov tako po ljudeh, s katerimi sem romala, kakor tudi po Mariji in Jezusu. Vse mi govori eno samo dejstvo, da je v molitvi skrivnost, da je v molitvi moč, zaupanje, varnost, ljubezen...in po Ljubezni uslišanja. Velika in majhna. Po Ljubezni se lahko spreminjam, lahko čutim in "vidim" kako Gospod deluje, kako vstopa tiho, nežno in previdno; pa četudi samo malo odpremo vrata svoje duše in pomislimo: "Pridi Gospod, vstopi!"  Bilo je obilje takšnih trenutkov. Kateheze so me globoko nagovorile. Odpirale so skrite kotičke srca. Nove vidike, nova premišljevanja. V luči tega v duši so potekali tudi moji spontani pogovori s soromarji, ki so "pristali" v moji bližini. Iskala sem bolj mir, bolj odgovore na izzive in bolečine, na "strahove" v mojem življenju...pa so prihajali tudi po ljudeh in ne le po Božjih dotikih. Saj, v vsem je On, moj Gospod in moj Bog...in sv. Duh, ki razsvetljuje...in Mati s svojo nežnostjo...

Opazovala sem ljudi v njihovih bolečinah...in opazila Božje dotike in Njeno materinsko roko. Kako to "vzdigne" mojo dušo! Vsi smo na isti poti. Vsi z globokim hrepenenjem po Luči, po neizmerni Ljubezni...

Tako jasno sem začutila tam, na tem svetem kraju, številne odgovore za svojo ranjeno dušo. Šla sem bosa na Crnico k Mariji in nazaj do modrega križa, pa na Križevac... Majhno trpljenje, majhno zrno peska darovano za morje bolečin mojih dragih. Ob tem sem mislila nanje, ki preživljajo svoje križe, jih morda niti ne razumejo, težko nosijo... On edini jih razume in Mati. Vse to sta prestajala v svojem življenju, za nas vse, zame! Nedoumljivo! Koliko solz je na teh dveh hribčkih, koliko stisk...Kot ostro kamenje, pa zopet zlizane skale. Vsi lezemo gor, stari in mladi, težko in lahko, in puščamo tam številne, očem nevidne sledi. A On in Ona jih vidita, razumeta, zdravita. Še več, sprejemata. Polna novih moči, novega upanja, novega zaupanja, polna ognja in žara, sem se vračala nazaj dol... "Marija, ti veš vse, Jezus, ti zdraviš, kar nosim v sebi!" Stiska me v prsih, solze tečejo same, ker toliko čutim. "Pa kaj čutiš? " me je vprašalo že toliko ljudi. "Kaj so ti Božji dotiki? " Oh, kako težko je to opisati! Pride misel, pride Beseda po sv. Pismu, pride oseba, ki mi spregovori, pride čustvo, nagib, pride dejanje nekoga, pride...ah, toliko dotikov. In naenkrat se zaveš, da nič od tega ni slučajno. Ne more biti, ker je tako specifično, tako osebno, tako zame! Od zgoraj!

Potem sledijo molitve rožnega venca tam pred oltarjem, Marijin obisk, sv.maša, sv.evharistija in molim, molim, molim...da ne zmorem več v svoji omejenosti, a vem, še vedno mi govoriš, še vedno prihajaš v vsako misel, v moje telo, v zavest, razum in čustva. Srečujeva se, povsod tu! Včasih se nasmehnem, ker sem srečna, včasih se zresnim, ker Te razum tako močno zazna. Ko me preplavi LJUBEZEN, ko ne zmorem več sprejemati morje Tvojih dotikov, v svoji nebogljenosti, ko vidim Tvojo prisotnost, ne zmorem skriti solz.

Ja, Međugorje je sveti kraj. Tam se lahko bolje predam, bolje poglobim, bolje molim, se bolje spoznam... Ne nazadnje, zato grem tja, da sem lahko bliže Njej, Njemu, da se lahko bolj odprem Sv. Duhu, bolj predam Očetu! Čeprav si Ti, Gospod, tudi doma, tukaj, povsod in zdaj. Sv.spoved, molitve za notranje ozdravljenje po sv.maši in potem, nad nami, osebno, po rokah duhovnika, tokrat kar dveh, to zares ozdravlja na duši in telesu, daje smisel in moč v življenju! Poskušam se Ti približati v vsakodnevni molitvi in po ljudeh in najti tih miren kot, da Te srečam in vedno znova in znova prosim Njo, Mater našo, da posreduje za moje molitve. Po Mariji k Jezusu in k Očetu in k sv. Duhu!

Hvaležna sem in ni besed za to, da smem iti v Međugorje na romanje, na duhovne vaje in ne na izlet. Hvaležna Bogu in vsem, vsakemu posebej, ki je zaslužen za vso izvedbo in organizacijo. Kdorkoli že to je, mu je dano od zgoraj! Naj vam On poplača z blagoslovom! Hvaležna tudi vsakemu romarju posebej, da je vstopil v moje življenje prvič ali ponovno! Kot je rekla Irena:  »Rada vas imam! » (Irena, ja, še mi zveniš v ušesih...prijetno,domače... pa g. Simon, pa g. Ernest, pa...)

Veronika

*

 Letos sva se oba z možem odločila za postni dan ob kruhu in vodi  in mogoče je prav to pripomoglo, da sva zmogla poromat  še v svojo notranjost in ne samo v romarski kraj Medžugorje. Bogu hvala za to milost. Pri Mariji se imava vedno lepo, zato sva jo tokrat povabila kar k sebi domov. : )
Vsem iskrena hvala za lepo druženje, hvala ekipi za dobro organizacijo.


Vera in Marjan

 

*

"Res sem vesela, da sem končno sprejela povabilo na te duhovne vaje. Tudi sicer sem v Medžugorju bila prvič, priznam, da se me je dotaknilo bolj, kot sem pričakovala. Čutila sem navdušenje, mir, veselje, radoživost, tudi žalost. Vse skupaj v objemu naše skupnosti in naše Mame. Hvala! "

Urška

 

*

Bog je zbral vse milosti ter jih imenoval Marija. Međugorje je kraj, kjer Marija velikodušno deli svoje milosti. Vsakega se dotakne na drugačen način. Hvala Marija, ker me vedno znova blagoslavljaš z mirom in novimi spoznanji.

Alenka

 

*

Če lahko, bi to primerjala s kondicijskimi pripravami, ki jih opravi ekipa pred začetkom sezone :). To Međugorje sem res doživela kot eno močno duhovno kondicijsko pripravo župnijskega občestva v začetku pastoralnega leta. Glede na vse, kar se je spodaj dogajalo, računam na dobro formo, ki jo bom laže vzdrževala čez leto. Hvala ekipi za odličen trening, dobro izbiro terena in preverjeno strokovnjakinjo - Marijo, ki je budno spremljala vse naše korake.

Albina

 

*

Ni v moji navadi uporabljati presežnike, zato povem le, da so bile duhovne vaje v Medjugorju lepe in doživete ter duhovno bogate. Dosti je bilo priložnosti za molitev, zahvalo, premišljevanje in duhovno poglobitev. Zdaj smo doma in na nas je, da bomo v svojem okolju, na Marijino priprošnjo, svetlejša LUČ, dodatna SOL in bolje vzhajajoč KVAS.

Cvetka

 

*

Celo leto se veselim duhovnih vaj v Medjugorju – da spočijem svojo dušo v Materinem objemu,

da prosim, izročam in se zahvaljujem.  Da odložim težke misli in skrbi, ter se z Božjo ljubeznijo

in napolnjena z dotiki sv. Duha vrnem domov.  Tudi letos je bilo tako  - in še dodatki: smeh,

prijateljstva, nova spoznanja, nove izkušnje, nove preizkušnje.  Bogu hvala za vse in

v priprošnjo Božji Materi, da se lahko še kdaj vrnem.

 

Irena

 

*

VESELI SE,...

 

Nežnost, mir, spokojnost,...

Duša hrepeni...

Veselo vreščanje ptic, pričakovanje...

Veter boža z nežnim vonjem cvetlic...

Znamenje?

Mir, spokojnost...

Sama s sabo in z Njo med množico...

Jočem, izročam, odpiram srce, molim...

Milost...

Objem Ljubezni...

Glasba boža dušo, srce prepeva...

Mir...

Tukaj in zdaj, z menoj, s Teboj...

Kraljica Miru, Milosti in Ljubezni...

Veselje ob drobnem spoznanju...

Hvaležnost, blagoslov...

Jutranja zarja, pod krošnjo drevesa, nov dan...

Sonce briše senco, topel objem, novo upanje...

Veseli se, Klavdija...

Začetek...

 

Klavdija

 

 

*

Živeti kot občestvo, peti iz vsega srca, se smejati do onemoglosti, moliti in skrbeti za prijatelje - vse to pod plaščem Kraljice miru - naše nebeške matere.

Irena

 

*

Tole romanje je bilo zame izziv in preizkušnja, potem pa en velik in milostni blagoslov. Čudoviti ljudje vseh barv in oblik (beri različni), generacijske razlike dragocene, duhovni tempo pa zahteven... Mogoče nas prihodnjič malo »šparate«. Skratka, hvaležna sem vam vsem za trud in delo, ni ga bilo malo... Hvaležna sem za izkušnjo, za smeh, za solze, za vse, ki sem jih na novo ali ponovno srečala... Vesela sem, da sem šla.

 Teja

 

*

Moja misel o vsem, kar sem doživela bi bila najbolje povzeta v teh verzih iz SP: Prd 3, 3-4... Hvala za duhovno in družabno spremstvo, podporo in še eno novo skupno izkušnjo :)

Je čas pobijanja in čas zdravljenja,

čas podiranja in čas zidanja.

Je čas jokanja in čas smejanja,

čas žalovanja in čas plesanja.

 

Mojca

 

*

Sem rekla, in res je, letos v Medžugorju nisem orala ne vem kak globoko, bolj sem se ustavila, umirila...

Pa vseeno. Dela Gospod, ne pa jaz! Jaz samo malo sodelujem. Presenetilo me je, ko je rekla moja skrita prijateljica, da sem ji na listek nakracala ravno tisto, kar si je letos sama zadala za naprej. Na Crnici je moje vprašanje soromarici "kak je" in listek s kratko mislijo bilo, zgleda, ravno dobrodošlo. Na poti na Crnico je, pač ena naša romarica, v pogovoru naenkrat rekla: "Ne vem, zakaj sem to pripovedovala, ko sicer nikol ne..." In je bila vesela...

Hvala za lepo, toplo in skrbno vodenje in hvala Bogu in naši Materi.

 

Darinka

 

*

 

Enostavno bom rekla, da je bilo milostno.

 

Ana
 

*

 

Vsaj trije trenutki so me pripravili do solz. Bil sem prvič in začutil sem, da je v Medjugorju svetost

in da Bog ljubi svet, pa čeprav še tako hodimo po krivih potih; Marija pa v obilju izraža

»materinskost« Boga.

 

Ernest