Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir.si - Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec (Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

Pastir
Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec
(Pameče, Sele, Slovenj Gradec, Stari trg)

POTOVANJE JUTRANJE ZARJE

Evstahij je planil proti sliki. Edmund, ki je nekaj vedel o čarovniji, se je pognal za njim in ga opozarjal, naj pazi in naj ne dela neumnosti. Lucija ga je zgrabila z druge strani in povlekel jo je za sabo. Medtem so se bodisi močno pomanjšali ali pa se je povečala slika. Evstahij je namreč poskočil, da bi jo potegnil s stene, in se je znašel na okvirju; pred njim ni bilo stekla, temveč resnično morje, veter in valovi, ki so se zaganjali proti okvirju kakor proti pečini. Izgubil je glavo in se oklenil drugih dveh, ki sta pristala ob njem. Kak hip so se prerivali in vpili, ko pa so že mislili, da so ujeli ravnotežje, jih je zajel velik moder val, jim spodmaknil tla pod nogami in jih potegnil v morje.

No, pa smo končno v Narniji. Tudi tokrat s tremi termini posadke, ki je plula od 30. junija pa vse do 21. julija. Skoraj 1 mesec! Koliko dogodivščin se nam je moralo zgoditi vsem skupaj?! Posadka tretjega termina pa se je soočila z naslednjimi dogodivščinami. Začelo se je že kar 1. dan, ko smo vstopili v Narnijo, pozdravila sta nas sam princ Kaspijan in kraljica Lucija, ki sta pazila, da nismo padli v morje in nas poslala na palubo, kjer so nas že čakali kralj Edmund, kapitan Drinijan, mišak Repicvil, Evstahij in vsi drugi mornarji. Drugi dan smo se morali znajti in narediti najboljše iz tistega, kar nam je bilo dano. Prav tako pa smo mogli s skupnimi močmi premagat določene naloge in sestaviti sestavljanko. Ker pa nas je zajelo neurje, smo naslednji dan po skupinah popravljali dele ladje in se učili novih mornarskih veščin. Preizkusili smo se v delanju vozlov, orientaciji, prvi pomoči in mornarski kuhi. Izdelali pa smo si tudi prevezo za oči. Vsaka ladja pa se mora po čem prepoznati, zato smo četrti dan delali zastave po svojih skupinah. Zjutraj pa smo dobili gorčično zrno, katerega smo morali varovati skozi cel dan. Tako smo opravljali starodavni test odgovornosti. Zvečer smo zrno oddali kapitanu Drinijanu, ki nas je uradno sprejel v posadko. Naslednji dan pa so nas napadle pošasti, proti katerim smo se borili. Uspešno nam jih je uspelo premagati, zato smo dobili cekine. S cekini smo si na dražbi kupili nekaj koristnega, nekaj kar smo potrebovali pri nadaljnji plovbi. Ker smo se dopoldne borili s pošastmi, je naša ladja utrpela velike izgube. Bili smo skoraj brez hrane. Spet smo se preizkusili v veščinah, da smo dobili dovolj hrane za vse. Morali smo hoditi preko slacklina, reševati miselne uganke (izziv: Nekaj pripada tebi, ampak drugi uporabljajo več kot ti. Kaj je to?), si z obroči pomagati, da smo prišli na drugo stran, animatorje premagati v igri repke kradem in prehoditi določeno pot kot gosenica. Naslednje jutro pa smo se odpravili na pot. Slediti smo morali lažnim oz. pravim vodičem. Ugotovili smo, da lahko sledimo nekomu po napačni poti in za to sploh ne vemo. Iz napačnih odločitev pa se lahko vedno nekaj naučimo. Popoldan pa so nas obiskali svetovno znani vedeževalci, ki so nam na različne načine napovedovali prihodnost. Skozi njihova vedeževanja in napovedovanja prihodnosti smo skupaj prišli do sklepa, da ne smemo nasedati in verjeti v te stvari. Ko smo se naslednji dan zbudili, so bile vse stvari narobe. Najprej smo animatorji zamešali jutranjo molitev in telovadbo, nato pa smo pri zajtrku vse obrnili narobe. Peli smo pesmi Mi se mamo radi in Danes je dan, ampak od zadaj naprej. Po koncu te kateheze smo ugotovili, da stvari z razlogom delamo tako kot jih. Prav tako pa imamo neka pravila, katera moramo upoštevati, da ne pride do zmede. Popoldan pa smo pokazali, kaj vse mornarji znamo. Izkazali smo se v petju, plesu, igranju na glasbila, dramski igri, triki s rolkami, skiroji in kotalkami…

Veliko se je zgodilo novega in veliko novega smo preizkusili. Nekateri smo prvič ministrirali in sodelovali pri maši, kjer nismo le sedeli v klopeh, ampak čisto blizu duhovnika in tudi sami kaj povedali. Mogoče smo prvič na veliko peli in hkrati pomivali posodo ali pa pospravili hodnik s čevlji brez, da bi se nam bilo treba pritoževati, kljub temu, da so bili tam čevlji kar tridesetih otrok. Vsi smo na veliko peli, neglede na to ali smo zadeli vsak ton pravilno – verjeli ali ne, zvenelo je čudovito. Glede na to koliko stvari smo doživeli, je zgoraj le peščica dogodivščin, ki so se nam zgodile.

Nato se je vse zgodilo v trenutku. Modri zid se je raztrgal (kot bi se odstrla zavesa), zableščala se je nevzdržna bela svetloba, začutili so Aslanovo grivo in na čelu Levji poljub. Nato pa – spet so bili v kamrici, v hiši tete Alberte v Cambridgeu.

Sedaj pa je potrebno povedati le še dve stvari. Prva je ta, da smo pripluli do cilja in je našega Rad živima konec. Končali smo ga s sveto mašo. Druga pa je ta, da smo polni življenja odšli domov k družinam, ki so nas pogrešale in jim vsi srečni pripovedovali vse dogodivščine, ki so se nam zgodile v preteklem tednu.

(za vse tiste, ki vas zanima odgovor izziva oz. uganke; to je naše ime ;))

Nika Priteržnik